Petkov uvod v olimpijsko sezono je bil za Nino Kolarič, najboljšo ptujsko športnico, sanjski. Že na prvem letošnjem tekmovanju ji je s skokom dolgim 663 centimetrov uspelo doseči B normo za nastop na olimpijskih igrah v Pekingu. Z novim osebnim rekordom (dosedanji je meril 657 centimetrov) je za državnim rekordom v skoku v daljino zaostala le en centimeter, za olimpijsko A normo, ki jo v vsakem primeru popelje v Peking pa le 9 centimetrov. Za razjasnitev nastale situacije je treba povedati, da je Kolaričeva z B normo že z eno nogo v Pekingu (je edina slovenska skakalka v daljino z normo nasploh), saj pomeni B norma izpolnitev kriterijev Olimpijskega komiteja Slovenije za nastop na olimpijadi. A v najslabšem scenariju, ki ni posebej verjeten, je pa teoretično možen, se lahko zgodi, da Kolaričeva ostane doma, če katera izmed sicer zelo močnih slovenskih skakalk v daljino (Šestakova, Rodičeva ali Kokotova) skoči normo A, sama pa ne. Pravila OKS so takšna, da lahko v posamezni atletski disciplini nastopijo največ trije tekmovalci z doseženo A normo (ali dva ali eden z A normo). Z B normo lahko na igrah nastopi le ena tekmovalka, ni pa možna niti kombinacija ena (ali dve) A normi in ena B norma. Prav je, da poznamo »olimpijsko kombinatoriko«, a suverena forma Kolaričeve na začetku sezone je porok, da bo do konca obdobja, ko je še mogoče dosegati norme (20. julij), skočila normo A in se s tem zanesljivo udeležila olimpijskih iger. Tako se ptujskemu športu po šestnajstih letih od Mirka Vindiša obeta nov nastop na najpomembnejšem srečanju športnikov.    

Po tekmi je bila Kolaričeva razumljivo dobro razpoložena, posebej je bila zadovoljna, da je več ne ovira zimska poškodba, ko je imela natrgano mišico pod kolenom. V nadaljevanju bo njen trener  Gorazd Rajher predstavil napeto dogajanje na in ob skakališču v Dolenjskih Toplicah. Tja sta šla na trening tekmo, da bi umerila zalet za tekmovalni del sezone: »Od dosedanjih 14 korakov zaleta, kar sva delala na treningu, sva umerila 18-koračni zalet. Prvi skok je potekal nekoliko zadržano in videlo se je, da zmore več. Ob meritvi 631 centimetrov sem ji dejal, da skoka ni naredila, ampak je samo skočila. Kar pomeni, da pri tem ni opravila vseh zahtev v zaletu in prihodu na desko. Zato sva se odločila, da dolžino zaleta nekoliko podaljšava.«

Sledil je drugi skok, ki je meril 650 centimetrov, skok pa je Nina izvedla precej pred odrivno desko. Za tretji skok nista naredila nobenih korekcij, pogovorila sta se le o določenih detaljih skoka, vendar je naredila prestop, ki je bil manjši od enega centimetra. Vseeno so skok na Rajherjevo željo, izmerili, dolg je bil kar 666 centimetrov. Rajher nadaljuje: »Po tretji seriji je bilo moje dihanje že težje in v ozračju se je čutila napetost. Nina ponovno izpusti celotno desko pri odrivu, vendar daljava ni majhna - 646 centimetrov. Po dogodkih iz lanskega leta, ko je Nina najdaljše skoke delala ravno v zadnjih skokih, sem bil prepričan, da je nekaj velikega v zraku. V času njenega petega skoka se je ozračje popolnoma umirilo, vendar se Nina odločno požene v zalet, in doskoči pri 658 centimetrih, kar pomeni novi osebni rekord.«

Zadnji skok je bil veličasten, kot naročene so se pojavile ugodne vetrovne razmere: »Brez oklevanja sem ji pokazal znak za začetek. Po skoku sem s solznimi očmi sem zrl v sodnika pri odrivni deski, da pokaže belo zastavico, ko se to zgodi, pa v reakcijo Nine. Metra ni pogledala natančno, odskočila je v zrak in videlo se je, da je norma dosežena. Počakal sem na uradno meritev in poslušal sodnika, ki je oznanil, da je Nina skočila 663 centimetrov. V naslednjem trenutku sem urno stopil do Nine in ji od srca čestital z močnim objemom. Dejal sem ji, da me od takšnih presenečenj lahko doleti samo še infarkt.«

Na vprašanje o načrtih za nadaljevanje sezone Rajher pove: »Sistema treninga ne bova spreminjala, pravi tekmovalni ritem se začne v začetku meseca junija, ko bova popuščala v količini treninga, dodala pa več časa za regeneracijo in povečala intenzivnost skakanja. Kaj bodo prinesli naslednji mitingi ne vem, upam pa, da bom preživel še kakšno možnost srčnega napada in se skupaj z Nino veselil njenega rezultata. Predvidene imava mitinge v Slovenski Bistrici, v Mariboru, finale APS, miting v Velenju, miting v Novem mestu, tekmovanje za državno reprezentanco v Banski Bistrci na Slovaškem in kakšen miting v tujini.«

Najbolj aktivna ptujska veterana, Miki Prstec in Dušan Koren, sta letošnjo sezono odprla v Zagrebu. Najprej sta konec aprila nastopila na 2. mitingu hrvaških veteranov, v maju pa še na 2. mednarodnem prvenstvu Zagreba za veterane. Največ sta poleg skoka v daljino in višino, tekmovala v metalnih disciplinah, saj se pripravljata za državno prvenstvo v metalnem peteroboju, ki bo konec meseca v Slovenski Bistrici. Tam želi Prstec izboljšati državni rekord v svoji starostni kategoriji (M50, od 50 do 55 let). Po rezultatih iz Zagreba sodeč, je na pravi poti. Na prvem mitingu je zmagal kar v treh metalnih disciplinah: 6-kilogramsko kroglo je sunil 11,47 metra, 1,5-kilogramski disk je letel 32,24 metra, 6-kilogramsko kladivo pa 24,06 metra. Pri metu kopja pa ga je z zmago dopolnil Koren, ki je orodje vrgel 44,92 metra. Skupaj sta člana Atletskega kluba Cestno podjetje Ptuj zmagala v vseh metalnih disciplinah, metalni peteroboj, pa poleg naštetih, sestavlja še met 11,34-kilograma težke gire. Na drugem mitingu so Prstcu uspele tudi skakalne discipline, v skoku v daljino mu je po dolgih letih uspelo premagati mejo petih metrov (513 centimetrov), v višino pa je skočil 157 centimetrov. Koren pa je bil ponovno najboljši v metu 700 gramskega kopja (41,79 metra). Ostali ptujski veterani, Mirko Vindiš, Brane Komel in Dejan Dokl, zaenkrat še niso pričeli s tekmovanji, a se že pripavljajo na tekmovanja, ki sledijo, predvsem pa na evropsko veteransko prvenstvo, ki bo konec julija v Ljubljani.

Več kot trideset ptujskih atletov, od pionirjev do članov, se je med prvomajskimi počitnicami udeležilo tradicionalnih priprav na poletno atletsko sezono, ki potekajo v priljubljenem letovišču Medulin pri Pulju na Hrvaškem. Poleg članov Atletskega kluba Cestno podjetje Ptuj, se priprav udeležuje večina slovenskih atletskih klubov, tako da lahko rečemo, da Medulin vsako leto okrog prvega maja postane prava »slovenska atletska kolonija«. Tako je mogoče na stadionu, metališču ali tekaških poteh srečati najboljše slovenske atlete, ter množico tistih, ki si to želijo postati. Pomen priprav je predvsem psihološki, da se razbije monotonija, ki se nabere po dolgem in napornem trenažnem ciklusu za novo sezono, ki se začne že oktobra. Starosta ptujskih atletskih trenerjev Franci Ivančič se priprav udeležuje vsako leto, vse od zgodnjih sedemdesetih naprej. Svoji skupini atletov sta na pripravah trenirala tudi oba profesionalna trenerja v klubu, Gorazd Rajher in Aleš Bezjak. Po njihovi skupni oceni so bile priprave uspešne, zato se lahko nadejamo dobrih rezultatov ptujskih atletov v poletni sezoni, ki se bo zares razmahnila v drugi polovici maja.  

Atleti Atletskega kluba Cestno podjetje so od 26. aprila do 3. maja na tradicionalnih pomladanskih pripravah v Medulinu pri Puli (H). Več informacij kmalu.